Najstarejše znane tetovaže segajo več kot 5000 let v preteklost: ledeniška mumija Ötzi je imela že okoli leta 3230 pr. n. št. skupno 61 tetovaž, mumije iz Gebeleina v Egiptu pa imajo kožne oznake, ki so po trenutnih raziskavah datirane celo nekoliko prej. Obe najdbi izvirata iz različnih delov sveta, med katerima ni prepoznavnih stikov, kar nakazuje, da so ljudje tetoviranje razvili neodvisno drug od drugega v več zgodnjih kulturah, namesto da bi se razširilo z enega samega izvora. Kdor spremlja časovnico od najstarejših najdb do motivov, ki jih je danes mogoče preizkusiti brez obveznosti, si lahko jasneje predstavlja, kako dolgo ljudje že komunicirajo s podobami na koži, tako trajno kot začasno.
Na kratko:
- Najstarejša jasno datirana tetovaža je na ledeniški mumiji Ötziju in sega v čas okoli leta 3230 pr. n. št.; egipčanske mumije iz Gebeleina pa imajo morda še starejše figuralne motive iz okoli leta 3400 pr. n. št.
- Beseda „tattoo“ izvira iz polinezijskega „tatau“ in je v evropske jezike prišla šele v 18. stoletju, ko je kapitan Cook potoval po Tihem oceanu.
- Pri ljudstvu Māori je Tā Moko še danes tesno povezan s poreklom in družbenim statusom ter temelji na lastni tehniki in simboliki, ki se izrazito razlikujeta od drugih tradicij tetoviranja.
- Začasna umetnost na telesu, kot je kana, je dokazano stara prav toliko kot trajne tetovaže in že tisočletja spremlja praznovanja ter pomembne življenjske dogodke.
Najstarejša znana tetovaža: Ötzi in ledeniška mumija z najdišča Hauslabjoch
Ko so leta 1991 v Ötztalskih Alpah odkrili približno 5300 let staro ledeniško mumijo Ötzija, se je na njegovi koži pokazal nenavadno obsežen vzorec: skupno 61 tetovaž, ki so datirane v čas okoli leta 3230 pr. n. št. (vir: Ötzi – Wikipedija). V nasprotju s tem, kar bi morda pričakovali od telesne umetnosti, oznake niso na dobro vidnih mestih, temveč predvsem na nogah, na obeh straneh spodnjega dela hrbtenice ter kot križasto znamenje za desnim kolenom in na desnem gležnju.
Verjetno so jih naredili tako, da so kožo prebadali s kostno konico ali bakrenim šilom, pri čemer je pigment na osnovi saj z ognjišča prodrl v kožo. Posebej zgovorna je lega oznak: številne so na mestih na telesu, kjer je imel Ötzi obrabo sklepov zaradi starosti ali obremenitev. Tako se je pojavila domneva, da bi tetovaže lahko lajšale bolečine, podobno kot zgodnja oblika akupunkture ali akupresure, in niso bile zgolj okrasne. Gre za znanstveno razlago na podlagi najdb, ne pa za potrjeno dejstvo; dokončnega odgovora, zakaj so bila izbrana prav ta mesta, za zdaj ni.
Še starejše? Mumije iz Gebeleina in najzgodnejše figuralne tetovaže
Ötzi je sicer najbolje raziskan zgodnji primer, ni pa nujno najstarejši. Dve pred dinastično dobo datirani egipčanski mumiji iz Gebeleina, v Britanskem muzeju navedeni pod številkama EA 32751 in EA 32752, imata tetovaže, datirane v čas okoli leta 3400 pr. n. št. (vir: Pred dinastično dobo datirane mumije iz Gebeleina – Wikipedija), torej morda nekaj stoletij pred Ötzijevimi oznakami. Motivi so postali vidni šele, ko so infrardeči posnetki, objavljeni leta 2018 v reviji Journal of Archaeological Science, na potemneli koži razkrili figuralne vzorce. Po trenutnih raziskavah sodijo med najstarejše znane ohranjene figuralne tetovaže na človeški koži, torej ne zgolj linearne; če bodo v prihodnosti opisane starejše najdbe, se bo ta uvrstitev spremenila.
Ötzi in najdbe iz Gebeleina skupaj razkrivajo nekaj, kar velja za celotno zgodovino tetoviranja: sledi tetovaž so našli na mumificiranih ostankih iz številnih delov sveta, od Egipta in delov Azije do avtohtonih kultur v Amerikah (vir: Tetovaža – Wikipedija). To govori v prid temu, da se je ta praksa neodvisno pojavila na več krajih, namesto da bi se po svetu razširila z enega samega izvora.
Od kod izvira beseda „tattoo“: od „tatau“ do kapitana Cooka
Čeprav je praksa zelo stara, je beseda, ki jo danes uporabljamo zanjo, v primerjavi z njo precej nova. „Tattoo“ izvira iz samoanske oziroma polinezijske besede „tatau“, ki pomeni približno „udarjati“ ali „tolči“ in je prvotno opisovala tradicionalno tehniko vnosa barve v kožo (vir: Tetovaža – Wikipedija). V zahodne jezike je izraz prišel šele od leta 1768 naprej, prek potovanj kapitana Jamesa Cooka po Tihem oceanu: člani posadke, med njimi botanik Joseph Banks, so se vrnili v Anglijo z besedo in svojimi tetovažami.
To pomeni, da je danes po vsem svetu uveljavljen izraz razmeroma nova izposojenka iz 18. stoletja, medtem ko je praksa sama, kot kažejo prejšnji razdelki, tisočletja starejša. Kdor se sprašuje, zakaj so bile tetovaže v Evropi dolgo časa le obroben pojav, lahko del odgovora najde prav v tem časovnem razkoraku med prakso in izrazom.
Več kot okras: Tā Moko in pomen tetovaž pri ljudstvu Māori
Kako različen je lahko pomen tetovaž v posameznih kulturah, kaže Tā Moko, tradicionalna umetnost tetoviranja ljudstva Māori na Aotearoi Novi Zelandiji. Tā Moko je tesno povezan z mano, torej ugledom in duhovnim statusom, ter z lastnim rodovnikom; prejem moko je tradicionalno zaznamoval prehod iz otroštva v odraslost in so ga spremljali posebni obredi (vir: Tā moko – Wikipedija). Tehnično se Tā Moko izrazito razlikuje od drugih tradicij tetoviranja, opisanih v tem članku: kože niso prebadali, temveč so jo dobesedno rezbarili z orodji uhi, dleti, med drugim izdelanimi iz kosti albatrosa, zato je bila njena površina žlebasta in ne gladka.
Tudi lega tetovaž je tradicionalno sledila jasnim pravilom glede na spol: moški so moko večinoma nosili na obrazu, zadnjici in stegnih, ženske pa predvsem na ustnicah in bradi. Tā Moko je zato primer, kako tetovaže v nekaterih kulturah razkrivajo identiteto, poreklo in družbeni status, namesto da bi služile zgolj kot okras; tak kontekst si zasluži spoštovanje in ga ne bi smeli zreducirati na zamenljiv vzorec. Kdor se zanima tudi za verski vidik tetovaž, na primer v islamu, lahko najde posebno razlago v našem članku o tem, kako islamski učenjaki presojajo tetovaže.
Vedno tudi začasno: kana in druge oblike začasne umetnosti na telesu
Tetovaže niso edina oblika, s katero ljudje že tisočletja ustvarjajo podobe na koži. Kano že od antike uporabljajo v Egiptu, na Bližnjem vzhodu in na indijski podcelini za začasno barvanje kože, las in nohtov; stenske poslikave iz časa okoli leta 1680 pr. n. št. že prikazujejo tako obarvane roke (vir: Kana – Wikipedija). Tradicionalno kana še danes spremlja pomembne življenjske dogodke, kot so poroke, ter praznike, kot sta eid ali diwali.
V nasprotju s tetovažo kana sčasoma izgine sama od sebe: barva zaradi naravne obnove kože običajno zbledi v enem do treh tednih. Prav v tem je nekaj, kar je pomembno za celotno zgodovino umetnosti na telesu: ljudje so od nekdaj izbirali med trajno in začasno umetnostjo na telesu, odvisno od tega, kaj je zahteval posamezen dogodek; ne gre za izbiro »ali eno ali drugo«, ki bi se pojavila šele z modernimi izdelki. Kdor želi neposredno primerjati kano in sodobne začasne tetovaže, lahko podrobnosti o razlikah najde v naši primerjavi začasnih tetovaž in kane.
Od obreda do preizkušanja: začasne tetovaže in poltrajni motivi danes
Dolga zgodovina poslikave telesa, od kane do trajnih tetovaž, kaže predvsem eno: zgodovinsko je vedno obstajal vmesni prostor med »nič« in »za vedno«. Današnje začasne tetovaže in poltrajni motivi zasedajo prav ta vmesni prostor, vendar z jasno omejenim namenom: omogočajo, da se vidi, kako motiv, velikost ali položaj deluje na lastni koži, še preden je treba sprejeti kakršno koli odločitev. V našem vodniku po poltrajnih tetovažah podrobno pojasnjujemo, v čem se poltrajne tetovaže tehnično razlikujejo od klasičnih začasnih tetovaž.
Pomembna je meja, ki izhaja iz same zgodovine: začasen ali poltrajen motiv pokaže le motiv, velikost in položaj. Ne pove pa ničesar o tem, kako boli trajna tetovaža, kako se celi ali kako je videti po več letih; za to bi bila potrebna prava, trajna tetovaža. Kdor se tako kot ljudje pred tisočletji zanima za simbol z osebnim pomenom, lahko v aktualni kolekciji na primer najde motiv zaščite in vere ali kompas, ki kažeta, kako je mogoče danes pomene polne podobe preizkusiti brez obveznosti.
Vsem, ki po tem izletu v zgodovino razmišljajo o svoji prvi trajni tetovaži, se pred tem splača pogledati naš vodnik po prvi tetovaži, ki pomaga pri izbiri motiva in položaja. In kdor se pri sestavljanju celotnega kompleta sprašuje, zakaj nekateri prisegajo na liho število motivov, lahko razlago najde v našem članku o vraževerju glede lihega števila tetovaž.
Sklep: neprekinjena pot od Ötzija do začasne tetovaže
Od 61 Ötzijevih oznak in figuralnih motivov na mumijah iz Gebeleina prek polinezijskega izvora besede do Tā Moko in kane se vije neprekinjena zgodba: ljudje že več kot 5000 let uporabljajo kožo, da pokažejo pomen, pripadnost ali pomemben življenjski trenutek, tako trajno kot začasno. Današnja možnost, da motiv najprej brez obveznosti preizkusite v kolekciji začasnih tetovaž, zato ni prelom s to zgodovino, temveč njena najnovejša postaja.
