Tetovaža z runo v Nemčiji ni načeloma prepovedana, prav tako pa tetovaža z orlom kot motivom še ne pomeni samodejno kaznivega dejanja. Po § 86a StGB so kaznivi izključno znaki določenih organizacij, ki so opredeljene kot protiustavne ali prepovedane – ne pa slikovna kategorija, kot sta »runa« ali »orel«. Kdor se zanima za Vegvísir, Valknut ali celotno runsko abecedo, se s tem praviloma ne približa niti malo tistim redkim znakom, na katere se zakon dejansko nanaša. V tem članku pojasnjujemo, kaj zajema § 86a StGB, kateri simboli so resnično tvegani in zakaj so običajni nordijski motivi navadno neproblematični. Članek ne nadomešča pravnega svetovanja v konkretnem primeru.
- Zakon se nanaša na organizacije, ne na slikovne motive: § 86a StGB prepoveduje znake konkretnih prepovedanih skupin, ne pa run ali orlov kot kategorije.
- Trije simboli, ki pomenijo resnično tveganje: volčji trnek, Odal-runa, ki jo je preoblikoval SS, in »Črno sonce« sodišča redno opredeljujejo kot znake organizacij.
- Zvezni orel ni problematičen: Leta 1919 so ga namenoma ločili od poznejšega cesarskega orla s kljukastim križem in je aktualni državni simbol, katerega uporaba je v celoti dovoljena.
- Vegvísir, Valknut in runska abeceda imajo lastno zgodovino: Njihov izvor je mogoče izslediti v islandski ljudski magiji oziroma zgodovinski pisavi vikinške dobe, brez povezave z nacistično simboliko.
Kaj § 86a StGB dejansko prepoveduje
§ 86a StGB kaznuje širjenje ali javno uporabo znakov protiustavnih in terorističnih organizacij – mednje sodijo zastave, oznake, deli uniform, gesla, pozdravi in znaki, ki so takšnim znakom zamenljivo podobni. Kdor krši določbo, tvega zaporno kazen do treh let ali denarno kazen (vir: § 86a StGB, gesetze-im-internet.de).
Ključno je, na kaj se zakon nanaša: na konkreten znak organizacije, ki je navedena v § 86 in je prepovedana ali razglašena za protiustavno. Runa kot pisni znak ni znak organizacije, prav tako pa orel kot heraldični motiv ni takšen znak – kazniv postane šele, če je znak dejansko povezan z določeno skupino ali ji je zamenljivo podoben. Ta razlika pojasnjuje, zakaj naslednji odseki ne obravnavajo na splošno »run« ali »orlov«, temveč posamezne, konkretno poimenovane znake.
O mejnih primerih na koncu odločajo sodišča, in sicer na podlagi vsakega posameznega primera: kako je znak oblikovan, v kakšnem kontekstu je prikazan in ali obstaja nevarnost zamenjave z dejansko prepovedanim znakom. Ta članek ponuja zgodovinsko in pravno ozadje, ne nadomešča pa presoje odvetnice ali odvetnika v konkretnem primeru.
Kateri runski in vikinški simboli so resnično tvegani
Volčji trnek je bil prvotno srednjeveška past za lov na volkove in je kot tak našel mesto v številnih mestnih in družinskih grbih. V času nacizma ga je več divizij SS, med njimi divizija »Das Reich«, prevzelo za svojo oznako, pozneje pa so ta znak ponovno začele uporabljati skrajno desničarske skupine. Sodišča zato volčji trnek večinoma opredeljujejo kot kazniv znak po § 86a StGB (vir: Wolfsangel, Wikipedia). Višje deželno sodišče v Brandenburgu pa je priznalo, da se ista oblika legitimno še naprej uporablja tudi v občinskih grbih in pri nemški vojski – zato je tudi tu presoja odvisna od konkretnega konteksta, v katerem se znak pojavi.
Odal-runa, 24. in zadnja črka starejšega futharka, je prvotno pomenila »podedovana lastnina« in je povsem običajen del zgodovinskega niza run. Problematična ni ta runa sama, temveč različica, ki jo je preoblikoval SS in jo je glavni urad SS za raso in naseljevanje razvil kot oznako za organizacije, kot sta Hitlerjeva mladina in 7. gorska divizija SS. Kazenskopravni pomen je vezan na to posebno oznako določenih organizacij, ne pa na zgodovinsko runo kot tako (vir: Odal-Rune, Wikipedia).
»Črno sonce« (imenovano tudi sončno kolo) izvira iz talnega ornamenta, ki so ga med letoma 1938 in 1943 izdelali v gradu SS Wewelsburg. Od devetdesetih let 20. stoletja dalje se je v neonacističnih in desničarsko ezoteričnih krogih razširilo kot nadomestni simbol za kljukasti križ (vir: Schwarze Sonne, Wikipedia). Zaradi te zgodovine je eden od znakov, pri katerih tetovaža sproža resna pravna vprašanja, tudi če formalno ne gre za kljukasti križ.
Zakaj je mogoče »isto« obliko simbola različno presojati
Vsi trije primeri kažejo enak vzorec: oblika je obstajala že pred nacizmom, določena organizacija jo je prevzela za svojo oznako ali jo posebej za ta namen preoblikovala, kaznivost po § 86a StGB pa izhaja prav iz te povezave z organizacijo, ne iz geometrijske oblike same. Zato je volčji trnek lahko dovoljen v mestnem grbu, ista oblika pa ne kot oznaka v očitno skrajno desničarskem kontekstu; zato zakon razlikuje med zgodovinsko Odal-runo in različico SS. Pri presoji osnutka tetovaže je torej pomembno, za kateri konkretni znak gre ter kakšna sta njegov izvor in kontekst uporabe, ne zgolj to, kako je videti končni motiv.
Cesarski orel, zvezni orel in pomembna razlika med njima
Orel kot simbol oblasti sega v čas praporov rimskih legij, odtlej pa je bil del grbov Svetega rimskega cesarstva, Nemškega cesarstva in Weimarske republike, še dolgo preden je sploh obstajal nacizem. Orel je torej zgodovinsko razširjen heraldični motiv in ne prepoznavni znak ene same organizacije.
Leta 1935 je nacistična država uvedla lastnega državnega orla, ki je združeval orla s kljukastim križem v hrastovem vencu. Znak po § 86a StGB pomeni prav ta spoj orla in kljukastega križa, ne pa orel sam (vir: Reichsadler, Wikipedia).
Sedanji zvezni orel je bil že leta 1919 namenoma oblikovan tako, da se jasno razlikuje od starejšega monarhičnega cesarskega orla, nato pa se je razvijal neodvisno od državnega orla nacističnega obdobja. Kot preprost heraldični orel brez kljukastega križa je aktualni državni simbol Zvezne republike Nemčije in je z vidika prava dovoljen brez omejitev. Vprašanja o »nemškem orlu« ali »zveznem orlu kot tetovaži« se torej nanašajo na motiv, ki se jasno razlikuje od nacističnega spoja orla in kljukastega križa.
Zakaj so Vegvísir, Valknut in runska abeceda navadno neproblematični
Vegvísir je islandski galdrastafur (čarobni znak), ki je bil prvič dokumentiran leta 1860 v rokopisu Huld in naj bi popotniku pomagal, da se v neurju ne bi izgubil. Zgodovina znaka, kot se je ohranila, ni povezana z nacistično simboliko (vir: Vegvísir, Wikipedia). Zasnova Vegvísir iz kataloga prikazuje prav ta motiv kot samostojen zaščitni simbol z osmimi krakovi, podobnimi runam.
Celotna runska abeceda, kakršno prikazuje zasnova Runska abeceda, deluje kot zgodovinska pisava: predstavlja niz znakov starejšega futharka, tako kot je latinica pisava in ne simbol določene skupine. Prav ta funkcija pisave oziroma okrasnega kulturnega motiva razlikuje runo v abecedi od posameznega znaka, uporabljenega kot oznaka organizacije, kot je različica Odal-rune SS.
Valknut, motiv treh prepletenih trikotnikov, sledi isti logiki: povezan je z nordijsko mitologijo o Odinu ter z življenjem, smrtjo in usodo, vendar iz tega ne izhaja povezava s prepovedano organizacijo. Tudi zasnova, kot je Nordijski let, ki združuje Vegvísir z orlovimi krili in dvema krokarjema, je v tem pogledu neproblematična: ne posamezni elementi ne njihova kombinacija ne ustrezajo nobenemu znanemu znaku organizacije.
Kako se lahko varno odločiš, ne da bi ti tu ponujali pravni nasvet
Pri pravni presoji je na koncu pomembno več kot zgolj obris motiva. Ista oblika deluje drugače, če se pojavi kot zgodovinska pisava, občinski grb ali osebni motiv iz nordijske mitologije, kot če očitno posnema oznako organizacije ali je združena z drugo skrajno desničarsko ikonografijo. Primeri iz tega članka – Vegvísir, Valknut in okrasna runska abeceda – glede na dokumentirano zgodovino nedvomno sodijo v prvo kategorijo.
Kdaj se je res treba posvetovati z odvetnico ali odvetnikom
Ko osnutek očitno poustvarja posebno oznako znane prepovedane organizacije, na primer različico Odal-rune SS, volčji trnek v ustreznem kontekstu ali Črno sonce, in ne zgolj »rune« na splošno, je to primer, ko se je treba posvetovati z odvetnico ali odvetnikom, namesto da bi se zanesel na pregledni članek, kot je ta. Tudi stilizirane ali spremenjene različice znanega znaka lahko glede na posamezni primer spadajo pod § 86a StGB.
Pri običajnih nordijskih motivih iz tega članka je smiseln drugačen, povsem praktičen naslednji korak: začasni ali poltrajni motiv si najprej nanesi doma in si oglej natančno linijo, velikost ter umestitev na svoji koži, preden sprejmeš trajno odločitev. Kako izbrati ustrezen motiv in mesto zanj, pojasnjuje ločen vodnik. Če te na splošno zanimajo nordijski in mitološki motivi, lahko dodatne informacije najdeš v pregledu tetovaž s fantazijskimi in mitološkimi motivi; če te zanima tudi pravni vidik drugih motivov za tetovaže, pa sorodno temo obravnava članek o tetovažah o darovanju organov in pravno pomembnih vidikih. Celotna kolekcija Viking v katalogu združuje motive Vegvísir, Valknut in rune, tako da lahko neposredno primerjaš različne različice.
