Tatu treh opic, ki si zakrivajo oči, ušesa in usta, ponazarja star pregovor, danes znan predvsem kot »ne vidim, ne slišim, ne govorim«. Podoba izvira iz skulpture iz 17. stoletja na svetišču Tōshō-gū v mestu Nikkō na Japonskem, japonska imena opic — Mizaru, Kikazaru in Iwazaru — pa skrivajo besedno igro, ki pojasni, zakaj je bila ta ideja upodobljena prav z opicami. Najpogostejši vprašanji o tem motivu sta, ali obstaja tudi četrta opica in zakaj je mogoče sporočilo razumeti na dva skoraj nasprotna načina. V nadaljevanju ju pojasnimo, nato pa se posvetimo še praktičnim nasvetom glede kompozicije in umestitve.
- Izvirna skulptura prikazuje tri opice, ne štirih, in stoji na hlevu svetih konj pri svetišču Tōshō-gū v mestu Nikkō.
- Imena Mizaru, Kikazaru in Iwazaru izhajajo iz japonske besedne igre, ne iz dobesednega prevoda izraza »ne vidim, ne slišim, ne govorim«.
- Četrta opica, Shizaru, predstavlja del »ne delaj zla« iz starejšega in popolnejšega pregovora, vendar se viri ne strinjajo, zakaj je ni v skulpturi v Nikkōju.
- Izraz je mogoče razumeti bodisi kot osebno disciplino bodisi — v zahodni rabi — kot kritiko nekoga, ki namerno prezre težavo.
Od kod izvira podoba treh opic
Skulptura, ki je motivu prinesla priljubljenost, stoji na hlevu svetih konj (Shinkyūsha) pri svetišču Tōshō-gū v mestu Nikkō in izvira iz 17. stoletja; je druga v nizu osmih izrezljanih panojev (vir: Three wise monkeys – Wikipedia). Opice so upodobljene prav na hlevu, ker so v vzhodnoazijski tradiciji veljale za zaščitnice konj pred boleznimi in nesrečo (vir: Nikko Toshogu Shrine – Tabiiro). Filozofija za temi kretnjami pa je starejša od same skulpture: verjetno izvira iz pregovora v Konfucijevih Analektih, ki je na Japonsko prišel prek naukov kitajskega budizma Tendai v obdobju Nara. Skulpturo tradicionalno pripisujejo mojstru Hidari Jingorōju, vendar dela, povezana s tem imenom, obsegajo skoraj tri stoletja — kar nakazuje, da je ime verjetno služilo kot skupni podpis več vrhunskih obrtnikov, ne pa kot ime ene same osebe (vir: The Three Wise Monkeys of Toshogu Shrine – Tourist Japan).
Kaj pomenijo Mizaru, Kikazaru in Iwazaru ter besedna igra v ozadju imen
Tri kretnje imajo neposreden pomen: Mizaru si zakriva oči in ne vidi zla, Kikazaru si zakriva ušesa in ne sliši zla, Iwazaru pa si zakriva usta in ne govori o zlu (vir: Nikkō's Three Wise Monkeys – Nippon.com). Imena pa niso prevod teh kretenj, temveč rezultat besedne igre: nikalna pripona »-zaru« (ki pomeni »ne«) zveni enako kot zveneča oblika besede »saru« (猿, opica), ki se uporablja v zloženkah. Izraz mizaru-kikazaru-iwazaru je tako povsem naravno dobil podobo opic, ker sta se glasova ujemala, ne pa zato, ker bi bile opice že prvotno kakor koli povezane z idejo »ne videti, ne slišati, ne govoriti«.
Zakaj prav te tri kretnje, ne katere druge
Pano s tremi opicami je del zgodbe v osmih izrezljanih prizorih na svetišču Tōshō-gū, ki prikazujejo življenjska obdobja človeka. Ta pano predstavlja otroštvo — obdobje, ko je človek najbolj radoveden in dovzeten za vplive, zato ga je pred njimi najbolj treba zaščititi (vir: Nikko Toshogu Shrine – Tabiiro). To pojasni, zakaj nauk izpostavlja prav tri čute, prek katerih do nas prihajajo vplivi iz okolice: kaj vidimo, kaj slišimo in kaj se odločimo ponavljati naprej.
Četrta opica in najpogostejše nejasnosti
Konfucijev pregovor v ozadju podobe ima v popolni obliki štiri dele, ne treh — četrti se približno glasi »ne stori ničesar, kar bi bilo v nasprotju z dostojnostjo«, običajno pa ga razumemo kot »ne delaj zla«. To četrto idejo včasih predstavlja dodatna opica, imenovana Shizaru ali Sezaru, navadno s prekrižanimi rokami ali rokami na trebuhu. V izvirni skulpturi v Nikkōju je ni, vir, ki ta pano najpodrobneje opisuje, pa za njeno odsotnost ponuja dve možni razlagi, ne da bi potrdil, katera je pravilna: prva odsotnost opice povezuje z vraževerjem glede števila štiri v japonski kulturi, kjer se štiri (shi) izgovori enako kot »smrt« — kar je zadosten razlog, da se temu številu na svetišču izogneš; druga pravi, da bi njeno kretnjo, ki se običajno razume kot namig na neprimerno vedenje, imeli za neustrezno za upodobitev na svetem kraju (vir: Nikko Toshogu Shrine – Tabiiro). Nobena od teh dveh razlag ni potrjena kot edina pravilna, zato ju je najprimerneje obravnavati kot dve konkurenčni hipotezi, ne kot ugotovljeno dejstvo. Zanesljivo pa je, da so na izvirnem svetišču natanko tri opice, v vrstnem redu videti-slišati-govoriti — vsaka različica s štirimi figurami ali drugačnim vrstnim redom je poznejša priredba, ne izvirnik.
Od konfucijevega pregovora do sodobnega simbola: kaj v resnici sporoča
Čeprav motiv izvira iz konfucijevega pregovora, ki se je na Japonsko prenesel prek budizma, je že zdavnaj postal široko razširjen kulturni simbol, ne pa praksa, povezana z določenim verskim kultom, njegove razlage pa so se z mednarodno priljubljenostjo podobe namnožile. Izvorni pomen govori o osebni disciplini: o tem, da se namerno ne izpostavljaš vplivom, opravljanju ali slabim zgledom, zlasti v letih, ko se oblikuješ kot človek. To je nauk o tem, kaj se odločiš gledati, poslušati in ponavljati, ne pa o ignoriranju resničnih težav. V zahodni popularni kulturi pa se ista podoba pogosto uporablja s skoraj nasprotnim pomenom: za opis nekoga, ki si namerno »zatiska oči« pred krivico ali težavo, ki bi jo moral priznati (vir: Three wise monkeys – Wikipedia). Če razmišljaš o tatuju, se vnaprej odloči, katero od teh dveh razlag želiš sporočiti, saj to vpliva na poudarek, ki ga daš kretnjam, številu opic in morebitnemu besedilu ob motivu.
Kako izbrati kompozicijo in umestitev za svoj motiv
Število opic v motivu je odvisno predvsem od izbranega sporočila: klasična različica s tremi figurami ostaja zvesta izvirni skulpturi in razlagi o osebni disciplini; četrto opico, Shizaru, lahko dodaš, če želiš dopolniti pregovor in poudariti »ne delam zla«, pri čemer je dobro vedeti, da gre za poznejši dodatek, ne za del izvirne skulpture v Nikkōju.
Velikost in umestitev sta enako pomembni kot število figur. Vodoravna kompozicija s tremi majhnimi silhuetami in čistimi linijami je dobro berljiva na zapestju ali podlakti, kjer kretnje ostanejo razločne tudi od daleč. Večja različica z več podrobnostmi okoli opic se bolje poda na rebra ali lopatico, kjer je dovolj prostora za kompleksnejšo kompozicijo, ne da bi motiv deloval prenatrpano.
Preden se odločiš za kaj trajnega, lahko izbrano velikost in umestitev preizkusiš z začasnim tatujem — po enakem načelu, kot ga priporočamo tudi v vodniku za vse, ki razmišljajo o prvem trajnem tatuju — tudi z motivom po meri, prilagojenim izbrani kompoziciji in številu opic.
Če želiš poudariti predvsem zaščito, ne ravnovesja, drug ilustrativni motiv iz kataloga gradi na isti ideji — na namerni pregradi pred negativnimi vplivi.
Za druge simbole s podobno kulturno težo naš slovar pomenov od A do Ž vsebuje razlage za več deset motivov, vodnik o tatujih z budistično tematiko pa podrobneje predstavi kulturno ozadje, iz katerega izvira tudi ta ikonografija. Če te motiv zanima predvsem zaradi verskega ali kulturnega vidika, vodnik o verskih simbolih pri začasnih tatujih pokaže, kako se takšnih tem lotevamo spoštljivo, ne glede na njihov izvor.
Tri opice ostajajo, ne glede na šale o tem, da »ne vidim, ne slišim, ne govorim«, motiv z jasno in preverljivo zgodbo: japonska skulptura iz 17. stoletja, besedna igra, ki je pregovor spremenila v podobo, in dve sodobni razlagi, med katerima lahko zavestno izbereš, preden se odločiš za kompozicijo. Izbrano število opic, velikost in umestitev lahko preizkusiš z začasnim tatujem, brez kakršnega koli pritiska, preden začneš razmišljati o trajni različici.
