Vikinška tetovaža skoraj vedno prikazuje nekaj značilnih motivov: Thorovo kladivo (Mjölnir), Valknut, Vegvísir, Odinova krokarja ali runski napis. Vsak pripoveduje drugačno zgodbo, vsi pa ne izvirajo iz same vikinške dobe. Vegvísir se na primer ne pojavi v nobenem viru pred XIX. stoletjem, čeprav ga pogosto predstavljajo kot starodavni nordijski kompas. Če pred izbiro ugotovite, od kod posamezni simbol v resnici izvira, se lahko izognete dvema pogostima razočaranjema: nositi motiv, ki ga prodajajo kot vikinškega, čeprav je nastal pozneje, in si vtetovirati runski napis, katerega prečrkovanje črko za črko ne tvori ničesar berljivega.
- Mjölnir je arheološko najbolje dokumentiran vikinški motiv: po vsej severni Evropi so našli približno tisoč obeskov v obliki kladiva.
- Valknut se res pojavlja na vikinških kamnih in nagrobnih predmetih, vendar je njegovo današnje ime sodobno poimenovanje; ne vemo, kako so ga imenovali v tistem času.
- Vegvísir, ki mu pogosto pravijo »vikinški kompas«, v resnici izvira iz islandskega rokopisa iz XIX. stoletja, torej iz obdobja več stoletij po koncu vikinške dobe.
- Runskega napisa ni mogoče prevesti iz francoščine črko za črko: rune zapisujejo glasove, ne pravopisa, zato je bolje izbrati že uveljavljen motiv kot oblikovati osebno besedilo.
Mjölnir, Thorovo kladivo
Thorovo kladivo je vikinški simbol, ki so ga arheologi našli največkrat, zato je dobro potrjena zgodovinska referenca, ne zgolj podoba iz televizijske serije. V Skandinaviji, Angliji, severni Nemčiji, baltskih državah in Rusiji so odkrili približno tisoč obeskov v obliki kladiva (vir: Mjölnir, Wikipedija). Ta pogostost veliko pove o njegovi vlogi v vsakdanjem življenju, ki je segala precej dlje od podobe zgolj bojnega orožja.
Obesek je služil tudi kot versko znamenje in talisman za srečo, zlasti ob porokah, njegova priljubljenost pa je narasla v času, ko so se v istih regijah začeli širiti obeski v obliki krščanskega križa (vir: Mjölnir, Wikipedija). Kot tetovaža danes ohranja dvojni pomen zaščite in pripadnosti, ne pa neposrednega bojevniškega sporočila. Če želite ta simbol umestiti med druge legendarne like, ki jih obravnava Inklabs, članek o fantazijskih in mitoloških tetovažah predstavlja še druge motive iz starodavnih zgodb, tako nordijskih kot drugih.
Valknut, vozel padlih bojevnikov
Valknut prepoznamo po treh prepletenih trikotnikih. Vgraviran je na več arheoloških najdbah iz vikinške dobe: kamnu Stora Hammars I, kamnu Tängelgårda na Gotlandu, nagrobni opremi iz ladijskega groba v Osebergu in anglosaškem prstanu, najdenem v reki Nene (vir: Valknut, Wikipedija). Ti konteksti, ki so pogosto povezani s pogrebnimi obredi, ga največkrat povezujejo z Odinom in usodo bojevnikov, umrlih v boju: splošno sprejeta razlaga je, da gre za padle bojevnike, ki jih bog izbere, da jih sprejme k sebi.
Preden izberete ta motiv, je dobro vedeti še nekaj: »Valknut« je ime, ki so mu ga dali sodobni raziskovalci, danes pa nihče ne ve, kako so temu znaku rekli v vikinški dobi (vir: Valknut, Wikipedija). To ne zmanjšuje arheološke avtentičnosti simbola; pomeni le, da je treba biti previden pri vsaki razlagi, ki trdi, da pozna njegovo izvirno ime ali natančno funkcijo.
Vegvísir: »vikinški kompas«, ki ni vikinški
Vegvísir je verjetno simbol, katerega starost je v današnji vikinški domišljiji najbolj napačno določena. Prvi znani zapis o njem je v islandskem rokopisu Huld, ki ga je leta 1860 v Akureyriju sestavil Geir Vigfússon, torej več stoletij po koncu vikinške dobe; ni nobenih arheoloških dokazov, ki bi ga povezovali s tem obdobjem (vir: Vegvísir, Wikipedija). Rokopis ga opisuje kot znamenje, ki naj bi tistemu, ki ga nosi, pomagalo, da v slabem vremenu nikoli ne izgubi poti, tudi če potuje po neznani poti (vir: Vegvísir, Wikipedija).
Zaradi tega Vegvísir ni nič manj resničen ali zanimiv: je avtentičen islandski simbol z lastno zgodovino in zaščitno funkcijo. Le umestiti ga je treba v pravo stoletje, namesto da ga predstavljamo kot predmet iz obdobja vikinških pohodov in sag. Motiv, ki vam je všeč zaradi tega, kar predstavlja danes, je še vedno dobra izbira; težava je v tem, da mu brez dodatnega pojasnila pripišemo oznako »vikinški«.
Yggdrasil, Odinova krokarja in volk
Odinova spremljevalca v nordijski mitologiji sta krokarja Huginn in Muninn; njuni imeni pomenita misel oziroma spomin. Vsak dan ju pošlje, da preletita svet, nato pa se vrneta in mu povesta, kaj sta videla (vir: Huginn in Muninn, Wikipedija). To veliko pove tudi o Odinu: gre za boga, ki vlada bolj z zbranimi informacijami kot s silo.
Zakaj ti živali in ne kar nek volk
Volk ima v nordijskih zgodbah bolj dvoumen pomen. Lahko predstavlja budnost in divjo moč, vendar se v mitologiji pojavlja tudi Fenrir, velikanski volk, ki bo po sagah odigral ključno vlogo v končnem kaosu Ragnaröka. Zato je pri izbiri volka za vikinško tetovažo smiselno izhajati iz konkretnega lika, ne pa iz splošne podobe plenilca; podobno ima krokar drugačen pomen glede na to, ali predstavlja Huginna, Muninna ali zgolj ptico. Te živalske figure se v podobah pogosto pojavljajo ob Odinu in se v isti kompoziciji naravno povežejo z Valknutom ali Vegvísirjem.
Rune: kako se izogniti najpogostejšim napakam
Starejši futhark, ki so ga uporabljali od II. do VIII. stoletja in je imel štiriindvajset run, so pozneje v Skandinaviji poenostavili in tako je nastal mlajši futhark, medtem ko so Anglosasi svoj runski sistem razvijali v nasprotno smer in razširili svojo abecedo (vir: Starejši futhark, Wikipedija). Gre za dva ločena sistema, ki so ju uporabljali v različnih obdobjih in regijah: mešanje obeh v istem napisu nima zgodovinske podlage, čeprav je rezultat lahko še vedno vizualno privlačen.
Druga, še pogostejša past je prevajanje. Rune zapisujejo glasove, ne pa zapisa besede črko za črko: če ime ali francoski stavek pretvorite v rune eno za drugo, pogosto dobite zaporedje znakov, ki v nobenem starem jeziku ne ustreza nobeni pravi besedi. Zato je bolje izbrati že uveljavljen in preverjen runski motiv, na primer celotno abecedo, prikazano kot okras, ali zbirko več znanih simbolov, namesto da naročite osebni napis, katerega pomena nihče ne more zagotoviti.
Izbira kompozicije in mesta za tetovažo
Pri izbiri kompozicije najprej upoštevajte njeno dejansko obliko. Dolg runski napis ali Vegvísir z osmimi kraki potrebuje ravno in podolgovato površino, da ostane berljiv, zato se zanj naravno ponujata podlaket ali hrbet. Valknut ali Mjölnir sta bolj kompaktna in se zato prilegata manjšim predelom, kot sta zapestje ali meča, ne da bi izgubila podrobnosti.
Začasna različica vam omogoča, da to preverite, preden se odločite za trajno tetovažo: vidite lahko dejansko velikost napisa na svoji koži in na izbranem mestu, namesto da si jo predstavljate na podlagi risbe. Vodnik o prvi tetovaži korak za korakom pojasnjuje, kako izbrati motiv in mesto, članek, ki pojasnjuje, zakaj je tetovažo dobro preizkusiti, preden postane trajna, pa obravnava prednosti takšnega preizkusa, ki je še posebej koristen pri simbolični kompoziciji, katere berljivost je odvisna od dolžine.
Preden se odločite za tako simboličen motiv, lahko z začasno tetovažo preverite dejansko velikost runskega napisa ali Vegvísirja na koži in temu ustrezno prilagodite mesto, kar omogočajo motivi iz kolekcije Začasne tetovaže Viking. Če vas zanimajo tudi drugi kulturni slogi, plemenska tetovaža in grška tetovaža sledita istemu načelu: gre za pomensko bogate motive, ki jih je treba umestiti v njihov resnični zgodovinski kontekst, preden jih nosite. Več vodnikov najdete na blogu Inklabs.
