Tetovaža vile ne simbolizira samo ene stvari, saj beseda »vila« danes zajema tri različna izročila: majhno krilato vilo iz pravljic, povezano z lahkotnostjo in domišljijo; vilo iz grškega ljudskega izročila, ki prebiva ob izvirih in v gorah ter je povezana z resnejšimi, bolj »ostrimi« zgodbami; in nimfo iz antične mitologije, iz katerega imena izvira sama grška beseda. Preden izbereš motiv, je vredno vedeti, katero od teh treh različic želiš zares nositi na svoji koži, saj izbira enako močno vpliva na slog, kompozicijo in sporočilo tetovaže.
- Krilata vila, ki jo danes vidiš na večini motivov, je razmeroma sodobna podoba, ne prvotna ljudska oblika izročila.
- Vila iz grškega izročila ima svojo, resnejšo folkloro z zgodbami, ki se ne ujemajo s sladko pravljično podobo.
- Beseda »vila« izhaja iz Nereid antične mitologije, danes pa se uporablja širše za nimfe, vile in morske deklice.
- Slog risbe – tanke linije, dekorativen ali temačen ilustrativni slog – je tisto, kar gledalcu pove, katero od treh različic imaš v mislih.
Pravljična vila: kaj imamo običajno v mislih
Ko nekdo brez dodatne razlage preprosto reče »vila«, se skoraj vedno najprej spomni na isto podobo: drobno bitje s tankimi, prosojnimi krili, ki leta med cvetlicami in drži čarobno palico. Ta podoba nima enega samega izvora; združuje prvine keltskega, slovanskega, germanskega in francoskega ljudskega izročila, ki so se sčasoma zlile v skupno, mednarodno predstavo o tem, kaj je vila (vir: Fairy – Wikipedia).
Starejša ljudska vila, preden je postala prikupna figura, ki jo poznamo danes, običajno ni imela kril; njeno letenje so pripisovali čarovniji, ne kakšni telesni značilnosti, zgodbe o njej pa so bile pogosto temačnejše in so govorile o nepredvidljivih, včasih nevarnih bitjih, kot v pripovedih o zamenjanih otrocih (vir: Fairy – Wikipedia). Majhna, krilata in nežno lepa vila, ki danes prevladuje v motivih, je dobila svojo sodobno podobo v viktorijanskem obdobju, ko je bila v modi drobnejša in elegantnejša estetika kot pri starejši, bolj vznemirljivi ljudski podobi (vir: Fairy – Wikipedia).
V tetovaži ta različica običajno izraža lahkotnost, domišljijo in igrivo, ne pa težko ženskost. Smiselna je, kadar želiš povedati nekaj osebnega in lahkotnega, se navezati na svojo domišljijo, ne pa nujno na določeno izročilo ali mitologijo. Če pa te privlači nekaj bolj krajevnega ali vsebinsko bolj poglobljenega, je vredno spoznati tudi drugi dve različici, preden se odločiš.
Vila iz grškega izročila: lepota z ostrino
Vila iz grškega ljudskega izročila ni zgolj prevod zgoraj opisane podobe; je samostojna figura s svojimi zgodbami. V sodobni grški folklori jo pogosto povezujejo z vodami, kot so reke in vodnjaki, isti izraz pa zajema tudi bitja, ki strašijo po gorah in gozdovih. Opisujejo jo z zlatimi lasmi, belimi ali rožnatimi oblačili ter tančico ali naglavno ruto, pravijo pa, da pleše opoldne ali ob polnoči (vir: Nereid – Wikipedia). Ta figura združuje lepoto z nečim bolj divjim in nepredvidljivim, zato se močno razlikuje od okrasne miline krilate pravljične vile.
Zakaj ni zgolj grška beseda za »pravljično vilo«
Ena najbolj znanih zgodb o vilah iz izročila sledi motivu, ki ga najdemo pri številnih ljudstvih: moški ukrade tančico ali ruto vile, da bi jo prisilil, da ostane z njim in se z njim poroči, ona pa živi v svetu ljudi, dokler ne najde predmeta; takrat za vedno odide, ne da bi se ozrla nazaj (vir: Nereid – Wikipedia). To je zgodba o lepoti, ki v resnici nikoli nikomur ne pripada, ne pa o dobrodušni pravljični figuri, in prav v tem se vila iz izročila povsem razlikuje od krilate podobe iz prejšnjega poglavja. Te pripovedi so del ljudskega izročila in se prenašajo kot zgodbe, ne kot opisi resničnih dogodkov; na to velja pomisliti, če razmišljaš, da bi motiv zasnoval_a na določeni pripovedi.
Nimfa iz mitologije: tretja, starejša korenina
Sama beseda »vila« izvira iz besede »Nereida«. V antični mitologiji so bile Nereide morske nimfe, hčere morskega boga Nereja in Okeanide Doride, običajno pa so jih upodabljali kot lepe ženske, ki so spremljale Pozejdona (vir: Nereid – Wikipedia). Niso pa bile edina vrsta nimf: nimfe so razvrščali glede na naravni element, s katerim so bile povezane. Najade so bile povezane s sladkimi vodami, driade in hamadriade z drevesi, oreade z gorami, okeanide pa z oceanom (vir: Nymph – Wikipedia).
Sčasoma se je raba besede »vila« v sodobni grščini razširila z imena, ki je označevalo Nereide, na splošen izraz za nimfe, vile in morske deklice (vir: Nereid – Wikipedia). To pojasnjuje, zakaj se te tri predstave v vsakdanjem jeziku tako zlahka prepletajo; ne gre za zmedo današnjega govorca, temveč za večstoletni jezikovni razvoj. Ta pojav sicer ni omejen na grščino: od srednjega veka naprej so v ljudskem izročilu tudi v drugih evropskih tradicijah nimfe pogosto enačili z vilami (vir: Nymph – Wikipedia).
Katera od treh različic je prava za tvojo tetovažo
Izbira med tremi različicami je odvisna predvsem od tega, kaj želiš povedati s tetovažo, ne pa od tega, katera podoba se ti zdi najlepša. Če te privlačijo občutek lahkotnosti, domišljija ali osebna svoboda, je pravljična krilata različica iskrena izbira, ki to jasno pove, ne da bi bila potrebna dodatna razlaga. Če si povezan_a z grškim izročilom, zgodbo, ki si jo slišal_a v družini, ali folkloro na splošno, je vila iz izročila najbolj poštena izbira; deluje resneje in manj dekorativno kot krilata podoba. Če želiš počastiti samo klasično mitologijo, določeno nimfo ali temo, povezano z vodo, je primernejša različica nimfe ali Nereide; svojo navezavo lahko natančneje opredeliš z izrazi, kot so Najada, Oreada ali Nereida.
Motiv seveda lahko združuje prvine vseh treh različic, a to je smiselno le, če je storjeno premišljeno; brez tega znanja je rezultat običajno videti splošen namesto pomenljiv. Če te zanima širše področje fantazije in mitologije – zmaji, feniksi, Hidra in druga bajeslovna bitja – članek o tetovažah s fantazijskimi in mitološkimi motivi obravnava celotno področje širše. Če te zanimajo drugi simboli z več plastmi pomena, dva dodatna članka iz iste serije obravnavata pomen tetovaže lobanje in pomen tetovaže kroga.
Slog risbe: od tankih linij do temačne fantazije
Slog risbe gledalcu pove, katero od treh različic imaš v mislih, še preden prebere kakršno koli razlago. Motiv v slogu fine line oziroma minimalizmu se ujema z lahkotnejšo, pravljično različico in dobro deluje na majhnih, diskretnih mestih, kjer preprost obris zadošča za občutek lahkotnosti. Bolj dekorativen motiv s tekočimi linijami v laseh, oblačilih ali elementih vode in kril se bolj ujema z značajem vile iz izročila, ki je »lepa, a ostra«, saj prav podrobnosti na oblačilih in vodi prenašajo razpoloženje zgodbe. Temačnejši, ilustrativni slog ali senčenje bolje upodobi mitološko navezavo, ki želi izraziti dramatičnost ali občutek skrivnostnosti, ne pa zgolj očarljivosti.
Kompozicija je enako pomembna kot slog linij: samostojna figura poudari samo bitje, figura skupaj z vodo, drevesi ali krili pa jasno pokaže, na katero od treh izročil se navezuješ. Preden se pogovoriš z umetnikom, je vredno razmisliti, kateri od teh dveh elementov – slog linij ali kompozicija – ti je pri tvojem motivu pomembnejši, saj ta odločitev usmerja vse druge izbire.
Preizkusi velikost in mesto, preden se odločiš za nekaj trajnega
Ženska, tekoče upodobljena mitološka figura se močno spremeni glede na to, kam jo umestiš in kako velika je; na rebrih se giblje skupaj s telesom drugače kot na podlakti ali rami, to pa je veliko lažje presoditi na sami koži kot na referenčni sliki na zaslonu. Začasni ali poltrajni motiv ti omogoča, da si ogledaš kompozicijo in merilo na svojem telesu, preden sprejmeš kakršno koli trajno odločitev; ne napoveduje, kako se bo zacelila, kako bo sčasoma zbledela ali kako bo na koncu videti trajna tetovaža, temveč ti preprosto pokaže motiv v njegovi dejanski velikosti in na pravem mestu.
V kolekciji Fantazija in mitologija sta že dva motiva, ki ponujata najbolj pošteno primerjavo za žensko mitološko figuro z vodnimi elementi, ne da bi bila predstavljena kot dobesedna upodobitev vile: oba prikazujeta morski deklici, ne vil, vendar imata enako kompozicijsko logiko – tekočo figuro, lase in tkanino v gibanju ter povezavo z vodo –, kot bi jo imel tudi motiv, ki bi ga navdihnila vila iz izročila ali nimfa.
Če si želiš najprej ogledati celoten nabor možnosti, preden se odločiš med krilato vilo, vilo iz izročila ali nimfo, splošni vodnik po tetovažah pred trajno odločitvijo pojasnjuje, kaj je vredno vedeti, preden se odločiš za nekaj trajnega, vodnik za tvojo prvo tetovažo pa podrobno obravnava, kako izbrati motiv in mesto. V vsakem primeru je najvarneje, da najprej razjasniš, katero od treh zgodb želiš povedati, nato izbereš slog, ki jo podpira, in nazadnje preizkusiš rezultat na svojem telesu, preden se zavežeš k nečemu trajnemu.
