Tatu lisice v resnici pripoveduje dve zelo različni zgodbi, odvisno od izročila, na katero se opiramo: zgodbo o zvijačnem prevarantu iz zahodnega izročila, podedovano po delu Roman de Renart, in zgodbo o sveti japonski kitsune, povezani z bogom Inarijem. Resnično vedenje rdeče lisice v naravi doda še tretjo, sodobnejšo razlago – prilagodljivost. Razumevanje izvora posameznega simbola pomaga izbrati slog in mesto, ki se zares ujemata s tem, kar želimo izraziti, namesto da bi se oprli na nejasno predstavo o »zvijačnosti«.
- Ta simbol zaznamujeta dve različni izročili: zvijačni prevarant iz evropske folklore, ki se je pojavil v srednjem veku, in sveta kitsune iz japonske folklore, povezana s čaščenjem Inarija.
- Resnično vedenje rdeče lisice (je oportunistična, nočna in zmožna živeti tako v gozdu kot v mestu) pojasnjuje, zakaj se je starejšim pomenom pridružila še prilagodljivost.
- Število repov na tetovirani kitsune se navezuje na točno določen pripovedni motiv, ne pa na univerzalno versko prepričanje, zato je dobro, da to vemo, preden izberemo ta motiv.
- Slog (akvarel, geometrijski, fine line, speča lisica) in mesto (podlaket, rama, gleženj) izberemo glede na velikost motiva in raven podrobnosti, ki jo želimo ohraniti razločno.
Zvijačna lisica: kaj nam folklora zahodnega sveta pripoveduje o živalski inteligenci
Najstarejše literarno izročilo, povezano z lisico v Evropi, je srednjeveški cikel Roman de Renart, osredotočen na lik Reynarda the Foxa. Nastal naj bi v lorenski folklori, nato pa se razširil v Francijo, Nemčijo in na Nizozemsko; prve zapisane različice segajo v drugo polovico 12. stoletja (vir: Reynard the Fox). Lik je zasnovan kot prevarant: žival, ki je manjša in šibkejša od večine tistih, na katere naleti, a skoraj vedno zmaga zaradi svoje bistroumnosti in sposobnosti, da okoliščine obrne sebi v prid.
Prav to nasprotje med majhnostjo in veliko bistroumnostjo se je ohranilo skozi stoletja in še danes pomeni najpogostejšo razlago tatuja lisice v Evropi: ne gre toliko za simbol moči kot za simbol bistroumnosti in sposobnosti, da se iz težavnih položajev izvijemo z razmislekom, ne pa z neposrednim spopadom.
Kitsune: lisičji glasnik Inarija in njegova moč preobrazbe
Na Japonskem ima lisica drugačen verski in kulturni pomen, osredotočen na Inarija, šintoistično božanstvo, povezano z rižem, poljedelstvom in blaginjo. Bele lisice, ki ga spremljajo, veljajo za njegove glasnike in zaščitniške duhove, njihovi kipi pa varujejo vhode v številna svetišča po vsej državi (vir: yokai.com, Kitsune).
V folklori je kitsune znana tudi po sposobnosti spreminjanja podobe. Do tega motiva je treba pristopiti z enakim spoštovanjem kot do katerega koli verskega prepričanja, katerega izvor ni naš: za nekatere gre za sveto bitje, ne pa zgolj za okrasni motiv, ki bi si ga lahko izposodili brez poznavanja ozadja.
Zakaj so na nekaterih tatujih lisice prikazane z več repi
Število vidnih repov na tatuju kitsune se neposredno navezuje na to folklorno izročilo: kitsune ima lahko do devet repov, večje število pa pomeni starejšo in močnejšo lisico; po folklori se dodatni repi pojavijo približno po stoletju življenja (vir: Kitsune). Izbira enega ali več repov torej spremeni pomen motiva: gre za točno določeno pripovedno izbiro, ne pa za versko pravilo, ki bi ga bilo treba dosledno upoštevati. Je pa to dober razlog, da se pred nošenjem simbola iz kulture, ki ni naša, o njem poučimo.
Kaj rdeča lisica v resnici počne v naravi (in zakaj to vpliva na pomen simbola)
Poleg folklore del pomena, ki ga pripisujemo lisici, izhaja preprosto iz načina njenega življenja. Rdeča lisica je vsejeda in oportunistična: prehranjuje se z malimi glodavci, sadjem in žuželkami, v mestnih območjih pa z veseljem izkoristi tudi ostanke hrane. Lovi sama, predvsem ponoči, in se je sposobna prilagoditi zelo različnim življenjskim okoljem – od gozdov in primestnih območij do središč mest (vir: National Geographic, rdeča lisica).
Njen košati rep, ki je na risbah pogosto poudarjen, je poleg pokončnih uhljev in vitke postave ena njenih najbolj prepoznavnih značilnosti. Ta kombinacija samotnega in oportunističnega lovca, ki živi tako v gozdu kot v mestu, je prispevala k novejši in sodobnejši razlagi lisice kot simbola prilagodljivosti, ob zvijačnosti iz evropske folklore in sveti razsežnosti kitsune.
Izbira sloga: akvarel, geometrijski, minimalistični ali speča lisica
Ko vemo, katero izročilo ali značilnost lisice želimo upodobiti, je naslednje vprašanje izbira sloga. Akvarel daje motivu bolj divji in slikarski videz; barve segajo čez obris in spominjajo bolj na podobe iz pravljic kot na negiben portret živali. Geometrijski slog ali linijska tehnika pa ponujata bolj grafično in sodobno različico, pri kateri silhueto sestavljajo čiste linije in preproste oblike.
Minimalistični fine line motiv poenostavi do bistva in je primeren za diskreten simbol, ki ostane razločen tudi v majhnem formatu. Speča lisica, zvita v klobčič z repom, ovitim okoli telesa, pa ponuja nežnejšo različico, povezano bolj s počitkom kot z zvijačnostjo – za vse, ki želijo nositi ta simbol, ne da bi poudarili njegovo prevarantsko plat.
Tudi druge živali so primerne za podobno poglobljeno raziskovanje. Tatu želve gradi svoj pomen okoli dolgoživosti, tatu kolibrija pa temelji na povsem drugačni zamisli – lahkotnosti. Primerjava več živalskih vrst nam lahko včasih pomaga potrditi, da lisica s svojima različnima izročiloma in resničnim vedenjem najbolj ustreza temu, kar želimo nositi. V našem pregledu živalskih tatujev in njihovega pomena je zbranih več zamisli v enem članku, za vse, ki še oklevajo.
Kam namestiti tatu lisice: podlaket, rama, gleženj
O mestu namestitve začnemo razmišljati, ko izberemo slog. Podlaket ponuja dobro vidno površino, primerno za srednje velik motiv, hkrati pa dovolj prostora za podrobnosti kožuha ali akvarelno upodobitev. Rama omogoča večjo kompozicijo, kar je koristno pri kitsune z več repi, saj vsak rep potrebuje dovolj prostora, da ostane razločen. Gleženj pa je primernejši za manjši in diskretnejši simbol, ki naj bo viden le, kadar ga pokažemo.
Preizkus velikosti in mesta z začasnim tatujem je najpreprostejši način, da na lastni koži vidimo, kako bo motiv deloval, preden se dokončno odločimo. Katalog InkLabs še ne ponuja posebnega modela lisice, vendar je njihov začasni tatu volka iz iste družine divjih psov in ima podobno noto nagona. Zato je dobro izhodišče za presojo, kako se živalski motiv te velikosti poda na podlaket ali ramo, dokler se kolekciji Živali ne pridruži motiv lisice.
Pomembno je vedeti, kaj lahko z začasnim ali poltrajnim tatujem zares ocenimo: motiv, njegovo velikost in mesto namestitve, nič več. Z njim ne moremo predvideti bolečine, časa celjenja, morebitnega tveganja za alergijsko reakcijo ali natančnega videza istega motiva, če bi bil izveden kot trajni tatu. Za vse, ki o tem resno razmišljajo, naš vodnik za prvi tatu pojasnjuje, kako izbrati motiv in mesto, preden se odločite; naš vodič po korakih za nanašanje začasnega tatuja doma pa opisuje, kako takšen preizkus izvesti.
Izbira tatuja lisice je navsezadnje izbira zgodbe, ki jo želimo nositi: bistroumnosti iz evropske folklore, svete in spremenljive narave japonske kitsune ali resnične prilagodljivosti živali v naravi. Ko si razjasnimo zgodbo, postaneta slog in mesto konkretni izbiri, ki ju lahko vedno preizkusimo, preden se dokončno odločimo.
