Kdor išče »kaj pravi Sveto pismo o tetovažah«, skoraj vedno naleti na Levitik 19:28, ki ga navajajo kot jasno prepoved. Ta vrstica res obstaja in res govori o znamenjih na koži, toda zaradi njenega konteksta – kodeksa obredne čistosti, napisanega za starodavno judovsko ljudstvo in uperjenega proti nekaterim takratnim poganskim pogrebnim običajem – ter različnih načinov, kako so jo kristjani brali skozi stoletja, odgovor ni tako nedvoumen, kot se zdi na prvi pogled. Romunski pravoslavni duhovnik javno piše proti tetovažam in se sklicuje prav na to vrstico, medtem ko si koptski krščanski romarji v Jeruzalemu že stoletja tetovirajo križ na zapestje kot zavestno znamenje svoje vere. O tem vprašanju med kristjani ni enotnega pogleda, zato spodnje besedilo postavlja ob bok svetopisemsko vrstico, sodobno pastoralno mnenje in resnično zgodovinsko tradicijo, da lahko o vprašanju presodiš sam ali ga odneseš k svojemu duhovniku.
- Levitik 19:28 prepoveduje »zarezovanje ... za mrtve« in »vtiskovanje kakršnih koli znamenj«, vendar hebrejščina uporablja dva različna izraza – enega za zareze v žalovanju, drugega za tetovažo – vrstica pa je del kodeksa obredne čistosti, ne moralne zapovedi, ki bi bila jasno ponovljena v Novi zavezi.
- duhovnik Marcel Stavara iz cerkve Icoanei v Bukarešti je na basilica.ro objavil svoje besedilo, v katerem odsvetuje tetovaže ter navaja Levitik in 1 Korinčanom 6:19–20; njegovo stališče je osebno pastoralno mnenje, ne odločitev sinode Romunske pravoslavne cerkve.
- Koptska družina Razzouk že več generacij tetovira krščanske romarje v Jeruzalemu s preprostim križem na desnem zapestju – praksa je dokumentirana že v 17. stoletju in dokazuje, da tetovaže v krščanstvu niso bile vedno zavračane.
Kaj Levitik 19:28 v resnici pravi
V prevodu King James se vrstica glasi: »Ne delajte si zarez na telesu za mrtve in si ne vtiskujte znamenj; jaz sem GOSPOD.« Prevod NIV drugi del ubesedi neposredneje: »niti si ne dajajte vtetovirati znamenj«, kar pojasnjuje, zakaj ta vrstica skoraj vedno pride na vrsto v razpravah o tetovažah in Svetem pismu (vir: Levitik 19:28, vzporedni prevodi – BibleHub).
Hebrejsko izvirno besedilo uporablja dva različna izraza tam, kjer običajen prevod uporabi eno splošno besedo: seret, zareza oziroma ureznina v koži, in qa'aqa', znamenje ali odtis – torej tetovaža. Besedi opisujeta dva različna žalna običaja, ki sta obravnavana skupaj v istem stavku, ne pa ene same prepovedi, izrečene dvakrat (vir: opombe o hebrejskih izrazih, BibleHub).
Vrstica je del 19. poglavja Levitika, posvečenega kodeksu svetosti za starodavno judovsko ljudstvo, ki prepoveduje vrsto pogrebnih in obrednih navad, prevzetih od sosednjih ljudstev – od nekaterih obrednih pričesk do zarezovanja za mrtve. Neposredni kontekst je torej odmik od nekaterih konkretnih poganskih praks tistega časa, ne pa samostojna etična zapoved, ki bi bila kot taka izrecno ponovljena v Novi zavezi. Kristjani različno razumejo razmerje med starozaveznimi kodeksi čistosti in današnjim življenjem vere: nekateri menijo, da so z Jezusovim prihodom postali preseženi, drugi pa jih ohranjajo kot moralno vodilo s trajno veljavo. Ta članek se ne opredeljuje za eno ali drugo razlago – njegov namen je postaviti ob bok svetopisemsko vrstico, sodobno pastoralno mnenje in resnično zgodovinsko tradicijo, da lahko o vprašanju jasno razmisliš, ne pa prejeti vnaprej pripravljenega razsodka.
Pastoralno mnenje romunskega pravoslavnega duhovnika
Duhovnik Marcel Stavara iz cerkve Icoanei v Bukarešti, je 9. julija 2025 na basilica.ro – tiskovni agenciji Romunskega patriarhata – objavil članek, v katerem odsvetuje tetovaže. Svoje stališče utemeljuje z Levitikom 19:28 in 1 Korinčanom 6:19–20, kjer je telo imenovano »tempelj Svetega Duha«, dodaja pa tudi argument o poganskem izvoru tetoviranja v davnini (vir: »Epidemija tetovaž«, Basilica.ro).
Njegovo praktično priporočilo je, naj se tisti, ki razmišljajo o novi tetovaži, tej zamisli odpovedo, tisti, ki jo že imajo, pa naj se o tem pogovorijo pri spovedi. Pomembno je poudariti: to je besedilo enega duhovnika, objavljeno kot njegovo lastno pastoralno mnenje na cerkvenem novičarskem spletišču, ne pa odločitev sinode ali kanon Romunske pravoslavne cerkve s splošno veljavo. Njegov članek vsebuje tudi trditve medicinske ali psihološke narave o tetovažah, ki jih tukaj predstavljamo zgolj kot njegovo osebno mnenje – ne kot neodvisno preverjena medicinska dejstva, saj takšnega statusa nimajo zgolj zato, ker so objavljena na cerkvenem spletišču.
Krščanska tradicija tetoviranja, starejša od razprave: križ jeruzalemskih romarjev
Koptska družina Razzouk tetovira krščanske romarje, ki prispejo v Jeruzalem, že več generacij; njihova obrt sega v Egipt 14. stoletja. Koptski duhovnik Jersuis Razzouk se je okoli leta 1750 naselil v Jeruzalemu in tam nadaljeval družinsko tradicijo. Klasični motiv je preprost križ, tetoviran na desnem zapestju (vir: Razzouk Tattoo – Wikipedia).
Ta praksa ni nova. Evropska popotnika iz 17. stoletja, kot sta bila Johann Lund in William Lithgow, sta že takrat zabeležila krščanske romarje, ki so ob koncu poti v Sveto deželo prejeli spominske tetovaže – to dokazuje, da je ta običaj precej starejši od današnje razprave o tetovažah in veri (vir: Razzouk Tattoo – Wikipedia).
Vredno je poudariti, da gre za posebno tradicijo koptskega krščanstva, ne pa za prakso ali odobritev Romunske pravoslavne cerkve. Ne razreši vprašanja, zastavljenega na začetku članka, jasno pa pokaže, da tetovaže v krščanstvu niso bile vedno zavračane: obstaja zgodovinska veja krščanske tradicije, ki jih uporablja prav kot znamenje vere, ki ga človek ponosno nosi in se že stoletja prenaša iz roda v rod.
Zakaj so argumenti o »telesu, ki je pomembno« starejši od razprave o tetovažah
Po spreobrnitvi cesarja Konstantina v krščanstvo je rimska zakonodaja izrecno prepovedala označevanje obrazov obsojencev z žganjem, možnost, da bi jih tako zaznamovali po drugih delih telesa, pa je ostala. Navedeni razlog je bil, da človeški obraz odseva Božjo podobo (vir: Constantine the Great and Christianity – Wikipedia).
Ta primer ni neposredno povezan z današnjimi tetovažami – govori o kazni, ki jo je zakon nalagal obsojencem, ne pa o osebni izbiri posameznika –, vendar kaže, da ima zamisel, po kateri ima telo, še posebej obraz, poseben duhovni pomen, stare korenine v zgodnji krščanski misli. Gre za miselno nit, ki jo v preoblikovani obliki najdemo tudi v današnjih argumentih za tetovaže ali proti njim, čeprav nobeden od njih ne izhaja neposredno iz Konstantinovega zakona.
Kaj torej lahko sklenemo?
Pred nami so tri resnična izhodišča, ne en sam vnaprej pripravljen odgovor: vrstica iz Levitika, brana v izvirnem kontekstu kodeksa čistosti; romunski pravoslavni duhovnik, ki se javno sklicuje nanjo in na 1 Korinčanom 6:19–20 v nasprotovanju tetovažam; ter stoletja stara koptska krščanska tradicija, ki tetovira prav simbol, za katerega drugi menijo, da je prepovedan. Če pogledamo krščansko tradicijo kot celoto, na to vprašanje nima enega samega jasnega odgovora, in ta članek si ga ne more izmisliti namesto nje.
Če te vprašanje osebno vznemirja, je najprimerneje, da se o njem pogovoriš s svojim duhovnikom ali versko skupnostjo, saj gre za pastoralno in osebno odločitev, ki jo lahko sprejmeš samo ti skupaj z njimi.
Če želiš samo videti, kako je simbol vere videti na tvoji koži, preden se odločiš za trajno tetovažo, ti preizkus začasnega motiva pred trajno različico pokaže njegovo velikost, obliko in položaj na koži. Gre zgolj za vizualni preizkus: ne odgovarja na zgoraj obravnavano versko vprašanje in ne nadomešča resničnega pogovora s tvojim duhovnikom.
Za vse, ki se prepoznajo v svetopisemski simboliki, je na voljo tudi nekaj začasnih tetovaž z versko tematiko:
Več možnosti si lahko ogledaš v zbirki začasnih tetovaž z versko tematiko ali pa, če želiš začeti pri simbolu križa, v galeriji motivov s križem in drugimi verskimi simboli. Za splošne korake pri izbiri prve tetovaže – motiva, velikosti in mesta na telesu – vodnik za tvojo prvo tetovažo obravnava temo ločeno, zunaj verskega vidika, ki ga obravnava ta članek. Kaj ti začasna tetovaža lahko in česa ti ne more konkretno pokazati o trajni različici, je prav tako podrobno pojasnjeno v posebnem članku; če pa se tvoje vprašanje nanaša bolj na družbeno dojemanje tetovaž v Romuniji kot na verski vidik, sta sprejemanje tetovaž in generacijske spremembe obravnavana posebej.
